Gorenjski
sejem
Pod previsom, na katerem stoji Kranj, mesto na skali, teče Sava, ki je bila v preteklosti še neukročena reka. Prav tu se je srečala s posegi človeka, zaradi potreb pretoka vode za grajski mlin so namreč ustvarili umetni Savski otok.
Ta je v 16. stoletju pripadal baronu Khislu in že takrat je na otoku stal znameniti mlin. Konec 19. stoletja je otok kupila napredna družina Majdič. Po prenovi je Majdičev mlin postal eden največjih v Avstriji, na otoku, Majdičevem Logu, pa je bil urejen lep park. Majdiči so ob Savi postavili tudi eno od prvih hidroelektrarn na Slovenskem in prav v mlinu so leta 1893 prižgali prvo luč v Kranju, hkrati pa so s tem močno pospešili razvoj industrije.
V Kranju se je, predvsem zaradi lege na sečišču trgovskih poti, že konec 15. stoletja, ko je cesar Friderik II. kranjskim meščanom podelil sejemske pravice, začela razvijati sejemska dejavnost. Leta 1933 je bila v Majdičevem mlinu organizirana 1. obrtna razstava, ki se je širila in dosegla vrhunec po 2. svetovni vojni z ustanovitvijo podjetja Gorenjski sejem.
Natanko 500 let kasneje je bil leta 1993 organiziran zadnji, 43. Gorenjski sejem na Savskem otoku in leta 2000 je mesto z najdaljšo sejemsko dejavnostjo v Sloveniji prekinilo s to tradicijo.
Arhitektura: Edvard Ravnikar
Leto nastanka: 1960 – 1982
Arhitektura: Savin Sever
Leto nastanka: 1970 – 1971
Jakopičev paviljon
Ljubljanski Jakopičev paviljon je bil prvo namensko zgrajeno umetniško razstavišče v Sloveniji, ki je vse do odprtja Moderne galerije leta 1948 služilo kot osrednji prostor za predstavljanje sodobne likovne umetnosti. Secesijsko stavbo je dal v parku Tivoli leta 1908, po načrtih arhitekta Maksa Fabianija, postaviti slikar Rihard Jakopič, in sicer »na lastne stroške in z lastnimi močmi«. Čeprav so paviljon leta 1962 porušili, je stavba ostala v zavesti prenekaterih Ljubljančanov, ustvarjalcev, poznavalcev in ljubiteljev umetnosti ter arhitekture, prizadevanja in idejne zasnove za nov Jakopičev paviljon z začetka šestdesetih let pa so danes po večini neznane.
Arhitektura: Maks Fabiani
Leto nastanka: 1908 – 1909
Arhitektura: Maks Fabiani
Year of construction: 1908–1909
Vizualizacija Jakopičevega paviljona v parku Tivoli
Ob napovedani rušitvi razstavišča je akcijo za postavitev novega, imenovanega Dom likovne umetnosti 'Jakopičev paviljon', marca 1961 sprožilo Društvo slovenskih likovnih umetnikov. Sklenili so, da mora biti objekt zgrajen v sklopu že obstoječih umetniških institucij, kot so Moderna galerija, Narodna galerija in Mala galerija, v t. i. »žariščnici kulturnega centra mesta Ljubljane«. Ena od možnih lokacij je bil novi Trg revolucije (danes Trg republike), »kjer bi morala biti stavba po mnenju okrajnih urbanistov trinadstropna,« druga pa prostor za pravoslavno cerkvijo, nasproti danes porušenega Kluba poslancev, kjer naj bi bila nova stavba »zidana kot enonadstropnica«. Slednje je društvu, tako lokacijsko kot z vidika same zasnove stavbe, bolj ustrezalo. Še pred končnim izborom lokacije sta pod okriljem projektivnega biroja Slovenija projekt slikar Zoran Didek in gradbeni inženir Josip Didek, znan sicer kot projektant številnih industrijskih objektov, izdelala »linearno orientacijsko skico« nove stavbe, ki naj bi služila kot napotek za nadaljnje delo. Bistveno večji objekt od tivolskega je bil zamišljen kot enonadstropna zgradba s skeletno konstrukcijo in opečnimi zidovi, ki bi obdajali glavni stavbni volumen in stranski trakt, za osvetlitev razstavnih prostorov v nadstropju s severno razpršeno svetlobo pa je bila predvidena šedasta streha.
Zmagovalni natečajni elaborat za kompleks Trga revolucije, ki ga je izdelal arhitekt Edvard Ravnikar leta 1960 – prikaz predlaganih novih gradenj (rumeno) in obstoječe pozidave (vijolično). Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, t.e. 37.01, elaborat s šifro 26534
Domnevni Jakopičev paviljon na fotografijah makete zmagovalne natečajne rešitve za novi kompleks na Trgu revolucije, 1960, Edvard Ravnikar, vir: hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Domnevni Jakopičev paviljon na načrtu J 30 2, datiranem junija 1960 (izsek). Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, t.e. (rola) 04.01.
Toda septembra 1961 se je mestna oblast odločila za lokacijo v okviru načrtovanega kompleksa na Trgu revolucije. Prvi načrti za to novo upravno-politično središče republike s Spomenikom revolucije so nastajali ravno v času »stanja likvidacije Jakopičevega paviljona«, kot je društvo opisalo situacijo na začetku šestdesetih let. Idejna rešitev arhitekta Edvarda Ravnikarja, izbrana na natečaju maja 1960, je poleg dveh visokih stolpnic vključevala še druge stavbe različnega značaja, med njimi se v tekstualnem delu natečajnega elaborata omenja tudi Jakopičev paviljon. Najverjetneje gre za objekt ob Plečnikovi šolski stavbi, ki ga fotografije makete prikazujejo kot manjši stavbni volumen, ovit v fasadni plašč z le nekaj vertikalami odprtin ter krit z vzvalovano strešino.
Fotografije makete kompleksa Trga revolucije s prizidavo k Plečnikovi šolski stavbi, Edvard Ravnikar, Vir: hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Fotografije makete kompleksa Trga revolucije s prizidavo k Plečnikovi šolski stavbi, Edvard Ravnikar, Vir: hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Stavba Jakopičevega paviljona je bila vključena v načrte za kompleks Trga revolucije vse do leta 1962, pri čemer sta se pozicija in posledično tudi arhitekturna zasnova novega razstavišča spreminjali. Na prvih variantnih načrtih zazidave je namreč to prikazano kot samostojna, trietažna stavba na severni strani Šubičeve ulice, ki bi s severne strani konzolno segla nad ulico. Kasneje je objekt umeščen na južno stran Šubičeve ulice, zahodno od Plečnikove šolske stavbe. Nazadnje je idejo samostojnega objekta nadomestila zamisel razstavišča v prizidku k Plečnikovi šolski stavbi. Prizidava je bila naposled tudi izvedena, a v njej je bila urejena trgovina in nad njo šolski prostori.
Fotografija makete kompleksa Trga revolucije s prizidavo k Plečnikovi šolski stavbi, Edvard Ravnikar, Vir: hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Tudi še v sedemdesetih letih je nastalo več načrtov, ki vključujejo nov Jakopičev paviljon, ohranilo se je nekaj Ravnikarjevih skic in prezentacija novega razstavišča na drugi strani trga, ob vznožju zahodne stolpnice. Kakšen je kontekst teh iskanj in tudi v kakšnih okoliščinah je ideja postavitve novega Jakopičevega paviljona izzvenela, bo treba v prihodnosti še podrobneje opredeliti, gotovo tudi v navezavi na interese podjetja Iskra, ki je prevzelo zahodno od obeh stolpnic, in odprtje Likovnega razstavišča Riharda Jakopiča (danes Galerija Jakopič) leta 1979 v soseski Ferantov vrt.
Ravnikarjeva predstavitev v tehniki kolaža s prikazom nove zgradbe Jakopičevega paviljona na zahodnem delu Trga revolucije, signirana ER in datirana oktobra 1975. Vir: hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Različni arhivski posnetki, vir: Arhiv RTV Slovenija: TV dnevnik (18.5.1993), TV obzornik – Jakopičev paviljon – podiranje; Razni posnetki: Iz začetkov TV, 1957
Avtorica besedila: dr. Tina Potočnik, ZVKDS (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije)
Viri in opombe:
Slika 1: Jakopičev paviljon v parku Tivoli; okrog 1932, vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU/0342, Zbirka fotografij, fotografija G5-050-008
Slika 2: Jakopičev paviljon leta 1925, vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU/0342, Zbirka fotografij, fotografija AG-025-001
Slika 3: Posmrtna razstava za pokojnim kraljem Aleksandrom I. v Jakopičevem paviljonu; okrog leta 1935, vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU/0342, Zbirka fotografij, fotografija AG-052-009
Slika 4: Načrt Jakopičevega paviljona iz leta 1908, vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU/0334, Zbirka načrtov, načrt R-015-011-0
Slika 5: Vizualizacija Jakopičevega paviljona v parku Tivoli
Slika 6: Jakopičev paviljon in Ljubljanski grad okrog leta 1931, vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU/0342, Zbirka fotografij, fotografija B5-034
Slika 7: Zmagovalni natečajni elaborat za kompleks Trga revolucije, ki ga je izdelal arhitekt Edvard Ravnikar leta 1960 – prikaz predlaganih novih gradenj (rumeno) in obstoječe pozidave (vijolično). Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, t.e. 37.01, elaborat s šifro 26534
Slika 8: Domnevni Jakopičev paviljon na fotografijah makete zmagovalne natečajne rešitve za novi kompleks na Trgu revolucije, 1960, Edvard Ravnikar, vir: hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Slika 9: Domnevni Jakopičev paviljon na načrtu J 30 2, datiranem junija 1960 (izsek). Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, t.e. (rola) 04.01.
Slika 10: Fotografije makete kompleksa Trga revolucije s prizidavo k Plečnikovi šolski stavbi, Edvard Ravnikar, Vir: hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje.
Slika 11: Fotografija makete kompleksa Trga revolucije s prizidavo k Plečnikovi šolski stavbi, Edvard Ravnikar, Vir: hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje.
Slika 12: Ravnikarjeva predstavitev v tehniki kolaža s prikazom nove zgradbe Jakopičevega paviljona na zahodnem delu Trga revolucije, signirana ER in datirana oktobra 1975. Vir: hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje.
Video: Različni arhivski posnetki, vir: Arhiv RTV Slovenija: TV dnevnik (18.5.1993), TV obzornik – Jakopičev paviljon – podiranje; Razni posnetki: Iz začetkov TV, 1957.
Izbrana literatura:
Petja Grafenauer, Nataša Ivanović, Urška Barut, Arhiv Društva slovenskih likovnih umetnikov v 50. in zgodnjih 60. letih 20. stoletja ter želja po trgu z umetninami. V: Umetnost med prakso in teorijo: teoretski pogledi na umetnostno realnost na pragu tretjega tisočletja, ur. Jožef Muhovič. Ljubljana: Založba Univerze, 2021, str. 127–136.
KONS-TR3: konstrukcija nove ere, ur. Tina Potočnik. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2023.
Janez Kos, Umetniški paviljon Riharda Jakopiča. V: Rihard Jakopič. To sem jaz, umetnik: življenje in delo, ur. Dragica Trobec Zadnik in drugi. Ljubljana: Narodna galerija, Mestni muzej, 1993, str. 87–98.
Razstave v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945, ur. Miha Valant, Beti Žerovc. Ljubljana: Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, 2023.
Lara Slivnik, Umetnostni paviljoni, AR, 1, 2009, str. 63–69.