Ravnikarjeva zmagovalna rešitev je vključevala tudi sam spomenik, ki sicer ni bil predmet natečaja, in več drugih objektov, razmeščenih okoli glavne ploščadi ter treh manjših trgov, skupaj z največjim povezanih v »prostorsko in vizuelno zvezo«. V letih 1960–1962 je nastalo več variant zazidave, vezanih tudi na »ožji natečaj za ureditev Trga revolucije«, zaključen maja 1961, ki se je nanašal na zahodno stolpnico in na katerem je prav tako zmagal Ravnikar. V teh načrtih, ki jih je od leta 1961 izdeloval prav za ta projekt ustanovljeni Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije (IZITR), variirajo tako umeščenost in zasnova objektov kot tudi pozicija spomenika revolucije. Kljub številnim variantam zazidave pa so se bistveni elementi prvotne Ravnikarjeve zasnove ohranili do začetka gradnje leta 1962, kakor tudi po zamenjavi investitorjev in posledično spremembah prvotnega zazidalnega načrta. Poleg stolpnic nad ploščadjo, zelenega pasu na zahodu in spomenika, naposled umaknjenega na rob arhitekturne kompozicije, sta to horizontalno razpotegnjen trgovski objekt na vzhodni strani ploščadi in poslovni objekt, zasnovan kot prizidek h kareju ob ulici Josipine Turnograjske. Nekateri objekti niso bili zgrajeni oziroma so predvideni programi kasneje dobili mesto v stavbah, prizidanih k vznožju stolpnic. Delno zgrajena kinodvorana v južnem delu trga pa je bila pragmatično vključena v kasneje načrtovan Cankarjev dom.