top of page
Trg republike v Ljubljani
natečajni elaborat s šifro 26534 in »preobrat zasnove«
Par poslovnih stolpnic, vzpetih nad zvonik uršulinske cerkve, je verjetno najbolj prepoznaven element kompleksa Trga republike v Ljubljani, kjer sestav programsko, oblikovno in gabaritno različnih arhitektur ter med seboj povezanih odprtih prostorov, prehodov in podhodov uokvirja osrednji državni trg z izjemnim zgodovinskim in simbolnim pomenom za slovenski narod. Monolita s kamnito fasadno oblogo, ki ju zaključujeta bakreni kapi dveh višin, se dinamično vključujeta v mestno silhueto. Toda njuna pojavnost v mnogočem odstopa od prvotno zamišljene. Najbolj očitna je razlika v višinskem gabaritu. Mnogo višji stolpnici, s kar dvajsetimi nadstropji nad ploščadjo, naj bi uokvirjali spomenik revolucije, ki si ga je oblast zamislila kot osrednji simbolni poudarek tega prostora.
Pogled s Kongresnega trga na uršulinsko cerkev ter vzhodno stolpnico na Trgu republike v gradnji. Vir:Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, Zbirka fotografij, fotografija B47-040.
Pogled s Kongresnega trga na uršulinsko cerkev ter vzhodno stolpnico na Trgu republike danes. Avtor fotografije: Alberto Rodriguez Arias, arhiv OHS
Pogled s Kongresnega trga na uršulinsko cerkev ter vzhodno stolpnico na Trgu republike v gradnji. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, Zbirka fotografij, fotografija B47-040.
Pogled s Kongresnega trga na uršulinsko cerkev ter vzhodno stolpnico na Trgu republike danes. Avtor fotografije: Alberto Rodriguez Arias, arhiv OHS
Edvard Ravnikar, najvidnejši slovenski arhitekt druge polovice preteklega stoletja, je leta 1960 v tekstualnem delu zmagovalnega natečajnega elaborata za idejno rešitev urbanistične ureditve novega trga, tedaj imenovanega Trg revolucije, podal utemeljitev takšne zamisli. Njegova argumentacija predlagane zamisli kot alternative kolosalnemu spomeniku je celo ideološko drzna: »Spomenik revolucije bi se dal urediti veličastno, edino s pomočjo arhitekture, ki ga obdaja. S samo kolosalno spomeniško zgradbo bi lahko zašli v prazno patetičnost, ki bi se s časom zdela neužitna.«
V zorenju prvotne arhitektove ideje in v specifičnih okoliščinah šestdesetih let preteklega stoletja, ki so privedle do ustavitve gradnje leta 1962 in ponovno leta 1964 ter rezultirale v menjavi investitorjev, sta bili stolpnici znižani, zasukani, pomaknjeni proti severovzhodu in dvignjeni nad nivo glavne ploščadi. Spomenik revolucije, ki naj bi mu stavbi, sprva orientirani ena proti drugi s stranicama, zagotavljali monumentalnost, pa je bil umaknjen na obrobje trga, k ostanku dreves z nunskega vrta, na katerem so gradili simbol nove družbe in nove dobe.
Zmagovalni natečajni elaborat s šifro 26534 – izrez s prikazom zazidave novega Trga revolucije. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. 37.01.
Ravnikar je natečajnemu projektu priložil prikaze umestitve novega kompleksa v okvir historične pozidave z ozirom na »dobo gradnje«, namen in etažnost obstoječih objektov, zelene in druge površine, obstoječo cestno mrežo in tudi arheologijo. Zmagovalna natečajna rešitev za novi Trg revolucije, izrez: položaj Emone. Vir:
Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. 37.01.
Fotografija makete, ki je nastala pred aprilom 1962. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. 37.01, Material javnega natečaja za spomenik revolucije.
Toda reducirati začetno idejo najpomembnejše arhitekturno-urbanistične stvaritve slovenskega modernizma le na okvir spomeniku bi bilo nepošteno. Projekt Trga revolucije je treba razumeti predvsem v kontekstu želje urediti novo mestno središče Ljubljane, čemur so bili posvečeni napori stroke od petdesetih let dalje. Nesporno pa so začetek – in tudi načrtovani zaključek – tega arhitekturnega projekta, to je 9. maj 1965, na »20. obletnico osvoboditve«, prežemali tedanji družbeno-politični interesi. Iz arhivskega gradiva se na primer razbere, da je bil rok za dokončanje glavnih objektov na trgu in postavitev spomenika revoluciji določen v ožjem krogu, na sestanku pri predsedniku republiškega izvršnega sveta Borisu Kraigherju. Kraigherjeva vloga pri nastanku Trga revolucije doslej skorajda ni bila predmet razprav o tem kompleksu, kakor tudi ne vloga Ivana Mačka, ki je – sicer izučen za tesarja – kot minister za gradnje v prvem desetletju po drugi svetovni vojni bdel nad slovensko arhitekturno produkcijo. Zahtevnost situacije, v kateri se je znašel Ravnikar ob načrtovanju novega Trga revolucije, pa zaslutimo iz zapisa v delu »Edvard Ravnikar kot arhitekturni teoretik« arhitekta Fedje Koširja, sicer tudi Ravnikarjevega sodelavca pri načrtovanju obravnavanega kompleksa: »(…)
Trga revolucije bi brez grenke novogoriške izkušnje zanesljivo ne bilo: tam se (Ravnikar, op. a.) nauči, kakšne steze ubira revolucionarna urbanistična politika in se tu okoliščinam pametno prilagodi.« Manj znanim vidikom v zvezi z Ravnikarjevo Novo Gorico, novo načrtovanim mestom, ki naj bi po izgubi Gorice »zasijalo čez mejo«, in tudi okoliščinam, ki sta jih ustvarjali tedanja politika in družba s široko, tudi preko likovnega medija promoviranimi vrednotami, bo treba v bodočnosti posvetiti kaj več prostora v drugi razpravi. Na tem mestu raje omenimo, da so Družinska sreča, Pravica, Prosveta pa tudi delavci s kompresorji in drugim orodjem, ki upodabljajo rudarstvo, elektrifikacijo, tekstilno industrijo in druga ključna področja tedanje države na alegorično bogatem plastičnem frizu palače ljudske skupščine (današnje stavbe parlamenta), nasproti katere je bil določen prostor za izgradnjo novega upravnega in reprezentančnega središča, zrli v zid. Za prostor onkraj tega visokega zidu nunskega vrta je v zmagovalnem natečajnem elaboratu za Trg revolucije, ki naj bi reševal ne le pozicioniranje spomenika revolucije, marveč odgovarjal tudi na vprašanje programskega in oblikovnega koncepta pozidave novega ljubljanskega središča, je Ravnikar predlagal, kot je sam zapisal, »maximum, ki se še da dobro oblikovati«.
Visoki administrativni zgradbi je arhitekt povsem na začetku predvidel v resnici v dveh variantah: z 10 ali 20 etažami. Predpostavil je, da bi bilo v višji stolpnici možno namestiti vsa delovna mesta republiške »centralne oblasti«: v eno izvršni svet in sekretariate, v drugo centralni komite in »množične organizacije«, pri čemer naj bi ti zgradbi postali novi simbol mesta. »Kar se tiče višin, se nam zdi 20 etaž primerna višina, mestni stavbni red pa naj bi določil, da bi to ostali najvišji objekti v določenem radiju,« je zapisal arhitekt. V elaborat pa je vključil tudi dve varianti tlorisa stolpnic, in sicer varianto z dodatnimi »krilnimi podaljški« ali »roglji« ob vogalih trikotnika in varianto brez njih. Ob splošni triadni strukturi takoj pomislimo na grobišče Draga pri Begunjah, ki ga je Ravnikar uredil desetletje pred tem, ali natečajni načrt za poslovno stavbo na trgu VII. kongresa v Ljubljani (na območju današnje stavbe Slovenijalesa), datiran v isto leto kot natečajni elaborat za Trg revolucije. Toda izbor trikotnega tlorisa je arhitekt precej eksaktno pojasnil v elaboratu: »Analiza raznih oblik tlorisa visoke upravne zgradbe pokaže, da je trikotnik najbolj racionalen. V analizi je jedro stranskih prostorov /…/ vedno enako veliko, koristna površina pa pri trikotniku največja.« V nadaljevanju je podal še primerjavo površin hodnikov in »koristnih površin« v primeru pravokotnega, trikotnega, kvadratnega in petkotnega tlorisa ob vedno enaki površini jedra. Njegov premislek, ki se nanaša na optimalno izrabo površin, napoveduje pristop h kasnejšemu načrtovanju stolpnic, katerega imperativ sta bili racionalizacija arhitekturne zasnove in topološka optimizacija – tudi pri konstrukciji, pri snovanju katere je ključno vlogo odigral dr. Ervin Prelog, tedaj eden najvidnejših jugoslovanskih strokovnjakov na področju teorije in analize konstrukcij.
Ravnikar je v zmagovalni elaborat za Trg revolucije vključil tudi spomenik, ki sicer ni bil predmet natečaja. Zamislil si ga je kot plitev bazen, iz katerega bi ob posebnih priložnostih segli trije sklopi vodnih curkov, in ga opredelil kot »monumentalno mestni motiv treh vodnih stebrov hiperboloidnih oblik«. V elaboratu so omenjeni še drugi spomeniki političnim osebnostim, tudi »Titov spomenik na velikem trgu samem.« Iz fotografij makete in tlorisa, objavljenih v sočasnem časopisju, je možno razbrati, da je Ravnikar predvidel umestitev plastike Tita v os portala stavbe Ljudske skupščine: morda je bil tak poudarek le eden od arhitektovih pragmatičnih manevrov, tako kot na drugi strani redukcija samega spomenika revolucije na plitev bazen z vodnimi elementi, ki bi večinoma, kljub deklarativni »veličastnosti«, ostal neopazen v primerjavi s samim arhitekturnim sestavom. Se pa iz natečajnega elaborata razbere, da je veliko pozornosti namenil zelenemu pasu na zahodnem delu Trga revolucije, kjer je predvidel spomeniško območje s šestkotnim mavzolejem, ki ga je Ravnikar imenoval »Pantheon, skupni spomenik velikih Slovencev«. Ureditev, ki je v navezavi na park pred muzejem tvorila t. i. »zono nacionalne pietete«, je bila najverjetneje povezana s tedanjimi težnjami premestitve spominskega pokopališča Navje v severnem delu Ljubljane, urejenega po načrtih Jožeta Plečnika kot relikta večje, nikoli izvedene zasnove Slavnostnega pokopališča s cerkvijo Hram slave, za katero je Ravnikar v Plečnikovem seminarju tudi risal načrte.
Ravnikarjeva zmagovalna rešitev je obsegala še več drugih objektov, razmeščenih okoli glavne ploščadi, orientirane v smeri sever–jug in prirejene za javne manifestacije, ter treh manjših trgov: dveh severno in zahodno od uršulinske cerkve s samostansko zgradbo ter enega na vzhodni strani predsedniške palače, skupaj z največjim povezanih v »prostorsko in vizuelno zvezo«. Severno od bloka Pokojninskega zavoda, v »zoni izvršnega sveta in CK«, naj bi stal dvoranski objekt, tako kot ena od stolpnic namenjen izvršnemu svetu, poleg navedenega pa so bili na Trgu revolucije predvideni še poslopje DIT (Društva inženirjev, arhitektov in tehnikov), nov Jakopičev paviljon ter administrativni in gostinski objekti, servisi in tudi nove lokacije za trgovino, koncentrirane v »zoni intenzivnega dnevnega življenja« na vzhodnem delu trga.
V letih 1960–1962 je nastalo več variant zazidave, vezano tudi na »ožji natečaj za ureditev Trga revolucije«, zaključen maja 1961, ki se je nanašal na zahodno stolpnico izvršnega sveta in na katerem je prav tako zmagal Ravnikar. V teh načrtih, ki jih je od leta 1961 izdeloval prav za ta projekt ustanovljeni Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije (IZITR), variirajo tako umeščenost in zasnova objektov na Trgu revolucije kot tudi pozicija spomenika revolucije.
Kljub številnim variantam zazidave pa so se bistveni elementi prvotne Ravnikarjeve zasnove ohranili do začetka gradnje leta 1962, kakor tudi po zamenjavi investitorjev in posledično spremembah prvotnega zazidalnega načrta. Poleg stolpnic nad ploščadjo, zelenega pasu na zahodu in spomenika, naposled umaknjenega na rob arhitekturne kompozicije, sta to horizontalno razpotegnjen trgovski objekt na vzhodni strani ploščadi in poslovni objekt, zasnovan kot prizidek h kareju ob ulici Josipine Turnograjske. Objekt, zamišljen kot nov Jakopičev paviljon in sprva umeščen severno od Šubičeve ulice, je bil pozneje izveden kot prizidek k Plečnikovemu šolskemu objektu, s knjigarno v spodnjih nadstropjih.
Nekateri objekti niso bili zgrajeni oziroma so predvideni programi kasneje dobili mesto v stavbah, prizidanih k vznožju stolpnic. Namesto samostojne stavbe Dom tehnike oziroma Centralne tehniške knjižnice je slednja dobila prostore v prizidku zahodne stolpnice. Prostori, namenjeni bančnemu poslovanju, napolnjujejo prizidavo ob vznožju vzhodne stolpnice.
Pogled na nunski vrt in nedolgo pred tem zgrajeno stavbo ljudske skupščine (današnja stavba parlamenta), 1963. Vir: Arhiv ZVKDS, Območna enota Ljubljana, fototeka.
Gradbena dela na Trgu republike, 1966. Vir: Arhiv ZVKDS, Območna enota Ljubljana, fototeka.
Pogled na trgovski objekt v gradnji. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173 IZITR, t. e. 01.01, mapa M, fotografija 9.
Zmagovalna natečajna rešitev za novi Trg revolucije: natečajni elaborat s šifro 26534 – izrez, ki prikazuje primerjavo »koristnih površin« v pravokotnem, kvadratnem in petkotnem tlorisu stolpnice ter v trikotnem tlorisu s »krilnimi podaljški«. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. 37.01.
Zmagovalna natečajna rešitev za novi Trg revolucije: natečajni elaborat s šifro 26534 – izrez, ki prikazuje Ravnikarjev predlog spomenika revolucije. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. 37.01.
Načrt J 30 2, junij 1960, ki prikazuje varianto zazidave s samo eno stolpnico. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. (rola) 04.01.
Načrt J 30 3.1, datiran 7. 7. 1961 z oznako vseh objektov v sklopu Trga revolucije. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. (rola) 04.01.
Zazidalni načrt za novi Trg revolucije, pritličje (gradbene faze prizidka b), april 1970. Vir: SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. 07.01.
Kinodvorana v južnem delu trga, v osi med stolpnicama in v celoti pod nivojem tal, naj bi bila po ustavitvi del na Trgu revolucije preprojektirana v več dvoran kongresnega centra in le delno zgrajena, pozneje pa vključena v Cankarjev dom. Stolpnici, načrtovani kot popolnoma enaka objekta in ob pričetku gradnje namenjeni republiškemu predstavništvu in upravi (zahodna stolpnica) ter gospodarskim organizacijam (vzhodna stolpnica) ter po spremembi investitorstva poslovnim prostorom podjetja Iskra Commerce in Ljubljanske banke, pa sta dosegli le nekaj več kot polovico prvotno načrtovane višine.
Bistvo transformacije kompleksa je najbolje povzel sam Ravnikar, ko je v tipkopis doktorske disertacije Karla Friedricha Gollmanna (1985), posvečene njegovemu opusu, s svinčnikom pripisal komentar k tekstu o Trgu revolucije: »Po mnogem iskanju in preizkušanju se je koncept končno ustavil pri: – dveh stolpnicah trikotne oblike kot najbolj racionalne pri razmerju med robnimi prostori in potrebno površino za jedro. Končne višine so bile določene z polovično prvotno (zaradi stroškov za tehnologijo) in še posebno zaradi večje spravljivosti s starim mestom. S premaknitvijo proti sredi trga sta nastala dva prostora, ki ju ločita mase dveh stolpnic, ki se z vrhoma trikotnikov zapirata kot 'ljubljanska vrata' (...). Višine zgradb so urejene po posebnem načrtu za enoten pogled od Filharmonije.« Ravnikar je to preoblikovanje trga imenoval »preobrat zasnove«, pri tem pa še nejevoljno dodal, da bogastva tega preobrata, ki ga je videl tudi v »efektu sonca in sence preko celega dne in čez leto«, dotlej »še ni zbral noben fotograf in pokazal kvalitete takega projektantskega razmišljanja.«
Z realizacijo mnogo nižjih, povrh pa še neenakomerno vzpetih stolpov z asimetričnima vrhnjima zaključkoma in oblikovno, gabaritno in materialno različnimi prizidki, kakor tudi z dodatno nivojsko členitvijo osrednjega odprtega prostora, so se resnično okrepile arhitekturno-urbanistične kvalitete kompleksa Trga republike. Ta se danes zaradi že prepoznanih kvalitet in vrednot varuje kot spomenik državnega pomena. V zadnjih raziskavah pa se je izkazalo, da je treba ne le trg kot celoto, marveč tudi sami stolpnici šteti med najpomembnejše arhitekturne dosežke pri nas, saj gre z vidika konstruiranja visokih zgradb, zagotavljanja potresne varnosti in topološke optimizacije za resnično pionirske pristope v načrtovanju.
Edvard Ravnikar, najvidnejši slovenski arhitekt druge polovice preteklega stoletja, je leta 1960 v tekstualnem delu zmagovalnega natečajnega elaborata za idejno rešitev urbanistične ureditve novega trga, tedaj imenovanega Trg revolucije, podal utemeljitev takšne zamisli. Njegova argumentacija predlagane zamisli kot alternative kolosalnemu spomeniku je celo ideološko drzna: »Spomenik revolucije bi se dal urediti veličastno, edino s pomočjo arhitekture, ki ga obdaja. S samo kolosalno spomeniško zgradbo bi lahko zašli v prazno patetičnost, ki bi se s časom zdela neužitna.«
Ravnikar je natečajnemu projektu priložil prikaze umestitve novega kompleksa v okvir historične pozidave z ozirom na »dobo gradnje«, namen in etažnost obstoječih objektov, zelene in druge površine, obstoječo cestno
mrežo in tudi arheologijo. Zmagovalna natečajna rešitev za novi Trg revolucije, izrez: položaj Emone. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. 37.01.
Zmagovalni natečajni elaborat s šifro 26534 – izrez s prikazom zazidave novega Trga revolucije. Vir: Zgodovinski
arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. 37.01.
V zorenju prvotne arhitektove ideje in v specifičnih okoliščinah šestdesetih let preteklega stoletja, ki so privedle do ustavitve gradnje leta 1962 in ponovno leta 1964 ter rezultirale v menjavi investitorjev, sta bili stolpnici znižani, zasukani, pomaknjeni proti severovzhodu in dvignjeni nad nivo glavne ploščadi. Spomenik revolucije, ki naj bi mu stavbi, sprva orientirani ena proti drugi s stranicama, zagotavljali monumentalnost, pa je bil umaknjen na obrobje trga, k ostanku dreves z nunskega vrta, na katerem so gradili simbol nove družbe in nove dobe.
Fotografija makete, ki je nastala pred aprilom 1962. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e.
37.01, Material javnega natečaja za spomenik revolucije.
Toda reducirati začetno idejo najpomembnejše arhitekturno-urbanistične stvaritve slovenskega modernizma le na okvir spomeniku bi bilo nepošteno. Projekt Trga revolucije je treba razumeti predvsem v kontekstu želje urediti novo mestno središče Ljubljane, čemur so bili posvečeni napori stroke od petdesetih let dalje. Nesporno pa so začetek – in tudi načrtovani zaključek – tega arhitekturnega projekta, to je 9. maj 1965, na »20. obletnico osvoboditve«, prežemali tedanji družbeno-politični interesi. Iz arhivskega gradiva se na primer razbere, da je bil rok za dokončanje glavnih objektov na trgu in postavitev spomenika revoluciji določen v ožjem krogu, na sestanku pri predsedniku republiškega izvršnega sveta Borisu Kraigherju. Kraigherjeva vloga pri nastanku Trga revolucije doslej skorajda ni bila predmet razprav o tem kompleksu, kakor tudi ne vloga Ivana Mačka, ki je – sicer izučen za tesarja – kot minister za gradnje v prvem desetletju po drugi svetovni vojni bdel nad slovensko arhitekturno produkcijo. Zahtevnost situacije, v kateri se je znašel Ravnikar ob načrtovanju novega Trga revolucije, pa zaslutimo iz zapisa v delu »Edvard Ravnikar kot arhitekturni teoretik« arhitekta Fedje Koširja, sicer tudi Ravnikarjevega sodelavca pri načrtovanju obravnavanega kompleksa: »(…) Trga revolucije bi brez grenke novogoriške izkušnje zanesljivo ne bilo: tam se (Ravnikar, op. a.) nauči, kakšne steze ubira revolucionarna urbanistična politika in se tu okoliščinam pametno prilagodi.« Manj znanim vidikom v zvezi z Ravnikarjevo Novo Gorico, novo načrtovanim mestom, ki naj bi po izgubi Gorice »zasijalo čez mejo«, in tudi okoliščinam, ki sta jih ustvarjali tedanja politika in družba s široko, tudi preko likovnega medija promoviranimi vrednotami, bo treba v bodočnosti posvetiti kaj več prostora v drugi razpravi. Na tem mestu raje omenimo, da so Družinska sreča, Pravica, Prosveta pa tudi delavci s kompresorji in drugim orodjem, ki upodabljajo rudarstvo, elektrifikacijo, tekstilno industrijo in druga ključna področja tedanje države na alegorično bogatem plastičnem frizu palače ljudske skupščine (današnje stavbe parlamenta), nasproti katere je bil določen prostor za izgradnjo novega upravnega in reprezentančnega središča, zrli v zid. Za prostor onkraj tega visokega zidu nunskega vrta je v zmagovalnem natečajnem elaboratu za Trg revolucije, ki naj bi reševal ne le pozicioniranje spomenika revolucije, marveč odgovarjal tudi na vprašanje programskega in oblikovnega koncepta pozidave novega ljubljanskega središča, je Ravnikar predlagal, kot je sam zapisal, »maximum, ki se še da dobro oblikovati«.
Visoki administrativni zgradbi je arhitekt povsem na začetku predvidel v resnici v dveh variantah: z 10 ali 20 etažami. Predpostavil je, da bi bilo v višji stolpnici možno namestiti vsa delovna mesta republiške »centralne oblasti«: v eno izvršni svet in sekretariate, v drugo centralni komite in »množične organizacije«, pri čemer naj bi ti zgradbi postali novi simbol mesta. »Kar se tiče višin, se nam zdi 20 etaž primerna višina, mestni stavbni red pa naj bi določil, da bi to ostali najvišji objekti v določenem radiju,« je zapisal arhitekt. V elaborat pa je vključil tudi dve varianti tlorisa stolpnic, in sicer varianto z dodatnimi »krilnimi podaljški« ali »roglji« ob vogalih trikotnika in varianto brez njih. Ob splošni triadni strukturi takoj pomislimo na grobišče Draga pri Begunjah, ki ga je Ravnikar uredil desetletje pred tem, ali natečajni načrt za poslovno stavbo na trgu VII. kongresa v Ljubljani (na območju današnje stavbe Slovenijalesa), datiran v isto leto kot natečajni elaborat za Trg revolucije. Toda izbor trikotnega tlorisa je arhitekt precej eksaktno pojasnil v elaboratu:
Pogled na trgovski objekt v gradnji. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173 IZITR, t. e. 01.01, mapa M,
fotografija 9.
»Analiza raznih oblik tlorisa visoke upravne zgradbe pokaže, da je trikotnik najbolj racionalen. V analizi je jedro stranskih prostorov /…/ vedno enako veliko, koristna površina pa pri trikotniku največja.«
V nadaljevanju je podal še primerjavo površin hodnikov in »koristnih površin« v primeru pravokotnega, trikotnega, kvadratnega in petkotnega tlorisa ob vedno enaki površini jedra. Njegov premislek, ki se nanaša na optimalno izrabo površin, napoveduje pristop h kasnejšemu načrtovanju stolpnic, katerega imperativ sta bili racionalizacija arhitekturne zasnove in topološka optimizacija – tudi pri konstrukciji, pri snovanju katere je ključno vlogo odigral dr. Ervin Prelog, tedaj eden najvidnejših jugoslovanskih strokovnjakov na področju teorije in analize konstrukcij.
Zmagovalna natečajna rešitev za novi Trg revolucije: natečajni elaborat s šifro 26534 – izrez, ki prikazuje primerjavo »koristnih površin« v pravokotnem, kvadratnem in petkotnem tlorisu stolpnice ter v trikotnem tlorisu s »krilnimi podaljški«. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. 37.01.
Ravnikar je v zmagovalni elaborat za Trg revolucije vključil tudi spomenik, ki sicer ni bil predmet natečaja. Zamislil si ga je kot plitev bazen, iz katerega bi ob posebnih priložnostih segli trije sklopi vodnih curkov, in ga opredelil kot »monumentalno mestni motiv treh vodnih stebrov hiperboloidnih oblik«. V elaboratu so omenjeni še drugi spomeniki političnim osebnostim, tudi »Titov spomenik na velikem trgu samem.« Iz fotografij makete in tlorisa, objavljenih v sočasnem časopisju, je možno razbrati, da je Ravnikar predvidel umestitev plastike Tita v os portala stavbe Ljudske skupščine: morda je bil tak poudarek le eden od arhitektovih pragmatičnih manevrov, tako kot na drugi strani redukcija samega spomenika revolucije na plitev bazen z vodnimi elementi, ki bi večinoma, kljub deklarativni »veličastnosti«, ostal neopazen v primerjavi s samim arhitekturnim sestavom. Se pa iz natečajnega elaborata razbere, da je veliko pozornosti namenil zelenemu pasu na zahodnem delu Trga revolucije, kjer je predvidel spomeniško območje s šestkotnim mavzolejem, ki ga je Ravnikar imenoval »Pantheon, skupni spomenik velikih Slovencev«. Ureditev, ki je v navezavi na park pred muzejem tvorila t. i. »zono nacionalne pietete«, je bila najverjetneje povezana s tedanjimi težnjami premestitve spominskega pokopališča Navje v severnem delu Ljubljane, urejenega po načrtih Jožeta Plečnika kot relikta večje, nikoli izvedene zasnove Slavnostnega pokopališča s cerkvijo Hram slave, za katero je Ravnikar v Plečnikovem seminarju tudi risal načrte.
Zmagovalna natečajna rešitev za novi Trg revolucije: natečajni elaborat s šifro 26534 – izrez, ki prikazuje Ravnikarjev predlog spomenika revolucije. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. 37.01.
Ravnikarjeva zmagovalna rešitev je obsegala še več drugih objektov, razmeščenih okoli glavne ploščadi, orientirane v smeri sever–jug in prirejene za javne manifestacije, ter treh manjših trgov: dveh severno in zahodno od uršulinske cerkve s samostansko zgradbo ter enega na vzhodni strani predsedniške palače, skupaj z največjim povezanih v »prostorsko in vizuelno zvezo«. Severno od bloka Pokojninskega zavoda, v »zoni izvršnega sveta in CK«, naj bi stal dvoranski objekt, tako kot ena od stolpnic namenjen izvršnemu svetu, poleg navedenega pa so bili na Trgu revolucije predvideni še poslopje DIT (Društva inženirjev, arhitektov in tehnikov), nov Jakopičev paviljon ter administrativni in gostinski objekti, servisi in tudi nove lokacije za trgovino, koncentrirane v »zoni intenzivnega dnevnega življenja« na vzhodnem delu trga.
V letih 1960–1962 je nastalo več variant zazidave, vezano tudi na »ožji natečaj za ureditev Trga revolucije«, zaključen maja 1961, ki se je nanašal na zahodno stolpnico izvršnega sveta in na katerem je prav tako zmagal Ravnikar. V teh načrtih, ki jih je od leta 1961 izdeloval prav za ta projekt ustanovljeni Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije (IZITR), variirajo tako umeščenost in zasnova objektov na Trgu revolucije kot tudi pozicija spomenika revolucije.
Načrt J 30 2, junij 1960, ki prikazuje varianto zazidave s samo eno stolpnico. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. (rola) 04.01.
Kljub številnim variantam zazidave pa so se bistveni elementi prvotne Ravnikarjeve zasnove ohranili do začetka gradnje leta 1962, kakor tudi po zamenjavi investitorjev in posledično spremembah prvotnega zazidalnega načrta. Poleg stolpnic nad ploščadjo, zelenega pasu na zahodu in spomenika, naposled umaknjenega na rob arhitekturne kompozicije, sta to horizontalno razpotegnjen trgovski objekt na vzhodni strani ploščadi in poslovni objekt, zasnovan kot prizidek h kareju ob ulici Josipine Turnograjske. Objekt, zamišljen kot nov Jakopičev paviljon in sprva umeščen severno od Šubičeve ulice, je bil pozneje izveden kot prizidek k Plečnikovemu šolskemu objektu, s knjigarno v spodnjih nadstropjih.
Načrt J 30 3.1, datiran 7. 7. 1961 z oznako vseh objektov v sklopu Trga revolucije. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. (rola) 04.01.
Nekateri objekti niso bili zgrajeni oziroma so predvideni programi kasneje dobili mesto v stavbah, prizidanih k vznožju stolpnic. Namesto samostojne stavbe Dom tehnike oziroma Centralne tehniške knjižnice je slednja dobila prostore v prizidku zahodne stolpnice. Prostori, namenjeni bančnemu poslovanju, napolnjujejo prizidavo ob vznožju vzhodne stolpnice.
Kinodvorana v južnem delu trga, v osi med stolpnicama in v celoti pod nivojem tal, naj bi bila po ustavitvi del na Trgu revolucije preprojektirana v več dvoran kongresnega centra in le delno zgrajena, pozneje pa vključena v Cankarjev dom. Stolpnici, načrtovani kot popolnoma enaka objekta in ob pričetku gradnje namenjeni republiškemu predstavništvu in upravi (zahodna stolpnica) ter gospodarskim organizacijam (vzhodna stolpnica) ter po spremembi investitorstva poslovnim prostorom podjetja Iskra Commerce in Ljubljanske banke, pa sta dosegli le nekaj več kot polovico prvotno načrtovane višine.
Zazidalni načrt za novi Trg revolucije, pritličje (gradbene faze prizidka b), april 1970. Vir: SI ZAL, LJU 173, IZITR,
t. e. 07.01.
Bistvo transformacije kompleksa je najbolje povzel sam Ravnikar, ko je v tipkopis doktorske disertacije Karla Friedricha Gollmanna (1985), posvečene njegovemu opusu, s svinčnikom pripisal komentar k tekstu o Trgu revolucije: »Po mnogem iskanju in preizkušanju se je koncept končno ustavil pri: – dveh stolpnicah trikotne oblike kot najbolj racionalne pri razmerju med robnimi prostori in potrebno površino za jedro. Končne višine so bile določene z polovično prvotno (zaradi stroškov za tehnologijo) in še posebno zaradi večje spravljivosti s starim mestom. S premaknitvijo proti sredi trga sta nastala dva prostora, ki ju ločita mase dveh stolpnic, ki se z vrhoma trikotnikov zapirata kot 'ljubljanska vrata' (...). Višine zgradb so urejene po posebnem načrtu za enoten pogled od Filharmonije.« Ravnikar je to preoblikovanje trga imenoval »preobrat zasnove«, pri tem pa še nejevoljno dodal, da bogastva tega preobrata, ki ga je videl tudi v »efektu sonca in sence preko celega dne in čez leto«, dotlej »še ni zbral noben fotograf in pokazal kvalitete takega projektantskega razmišljanja.«
Z realizacijo mnogo nižjih, povrh pa še neenakomerno vzpetih stolpov z asimetričnima vrhnjima zaključkoma in oblikovno, gabaritno in materialno različnimi prizidki, kakor tudi z dodatno nivojsko členitvijo osrednjega odprtega prostora, so se resnično okrepile arhitekturno-urbanistične kvalitete kompleksa Trga republike. Ta se danes zaradi že prepoznanih kvalitet in vrednot varuje kot spomenik državnega pomena. V zadnjih raziskavah pa se je izkazalo, da je treba ne le trg kot celoto, marveč tudi sami stolpnici šteti med najpomembnejše arhitekturne dosežke pri nas, saj gre z vidika konstruiranja visokih zgradb, zagotavljanja potresne varnosti in topološke optimizacije za resnično pionirske pristope v načrtovanju.
Pogled na Trg republike, foto: janez Kališnik, Zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
Avtorica besedila:
dr. Tina Potočnik, ZVKDS (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije)
Slikovni viri:
Slika 1: Pogled s Kongresnega trga na uršulinsko cerkev ter vzhodno stolpnico na Trgu republike v gradnji. Vir:
Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, Zbirka fotografij, fotografija B47-040.
Slika 2: Pogled s Kongresnega trga na uršulinsko cerkev ter vzhodno stolpnico na Trgu republike danes. Avtor
fotografije: Alberto Rodriguez Arias, arhiv OHS
Slika 3: Fotografija makete natečajnega predloga za novi Trg revolucije, objavljena leta 1960 v 4. številki revije
Arhitekt.
Slika 4: Zmagovalni natečajni elaborat s šifro 26534 – izrez s prikazom zazidave novega Trga revolucije. Vir:
Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. 37.01.
Slika 5: Ravnikar je natečajnemu projektu priložil prikaze umestitve novega kompleksa v okvir historične
pozidave z ozirom na »dobo gradnje«, namen in etažnost obstoječih objektov, zelene in druge površine,
obstoječo cestno mrežo in tudi arheologijo. Zmagovalna natečajna rešitev za novi Trg revolucije, izrez: položaj
Emone. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. 37.01.
Slika 6: Fotografija makete, ki je nastala pred aprilom 1962. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173,
IZITR, t. e. 37.01, Material javnega natečaja za spomenik revolucije.
Slika 7: Pogled na nunski vrt in nedolgo pred tem zgrajeno stavbo ljudske skupščine (današnja stavba
parlamenta), leta 1963. Vir: Arhiv ZVKDS, Območna enota Ljubljana, fototeka.
Slika 8: Gradbena dela na Trgu republike, 1966. Vir: Arhiv ZVKDS, Območna enota Ljubljana, fototeka.
Slika 9: Pogled na trgovski objekt v gradnji. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173 IZITR, t. e. 01.01,
mapa M, fotografija 9.
Slika 10: Zmagovalna natečajna rešitev za novi Trg revolucije: natečajni elaborat s šifro 26534 – izrez, ki
prikazuje primerjavo »koristnih površin« v pravokotnem, kvadratnem in petkotnem tlorisu stolpnice ter v
trikotnem tlorisu s »krilnimi podaljški«. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. 37.01.
Slika 11: Zmagovalna natečajna rešitev za novi Trg revolucije: natečajni elaborat s šifro 26534 – izrez, ki
prikazuje Ravnikarjev predlog spomenika revolucije. Vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e.
37.01.
Slika 12: Načrt J 30 2, junij 1960, ki prikazuje varianto zazidave s samo eno stolpnico. Vir: Zgodovinski arhiv
Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. (rola) 04.01.
Slika 13: Načrt J 30 3.1, datiran 7. 7. 1961 z oznako vseh objektov v sklopu Trga revolucije. Vir: Zgodovinski
arhiv Ljubljana, SI ZAL, LJU 173, IZITR, t. e. (rola) 04.01.
Slika 14: Zazidalni načrt za novi Trg revolucije, pritličje (gradbene faze prizidka b), april 1970. Vir: SI ZAL, LJU
173, IZITR, t. e. 07.01.
Slika 15: Pogled na Trg republike iz ptičje perspektive, foto: Damjan Gale, Zbirka Muzeja za arhitekturo in
oblikovanje
Slika 16: Pogled na Trg republike, foto: janez Kališnik, Zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Arhivski posnetki:
arhiv RTV Slovenija
bottom of page